Nadarjeni učenci so po Zakonu o osnovni šoli (11. člen) učenci, ki izkazujejo visoko nadpovprečne sposobnosti mišljenja ali izjemne dosežke na posameznih učnih področjih, v umetnosti ali športu. Šola tem učencem zagotavlja ustrezne pogoje za vzgojo in izobraževanje tako, da jim prilagodi vsebine, metode in oblike dela ter jim omogoči vključitev v dodatni pouk, druge oblike individualne in skupinske pomoči ter druge oblike dela.

Aktivnosti vodi svetovalna služba v sodelovanju z učenci, starši, razredniki in učitelji.

KONCEPT ODKRIVANJE IN DELO Z NADARJENIMI UČENCI V DEVETLETNI OSNOVNI ŠOLI

Koncept odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci v devetletni OŠ temelji na eni najpogosteje uporabljenih definicij v svetu, ki je zapisana tudi v ameriškem Zakonu o izobraževanju nadarjenih iz leta 1978 in iz leta 1988. Po tej definiciji so nadarjeni ali talentirani tisti otroci in mladostniki, ki so bodisi na predšolski stopnji, v osnovni ali srednji šoli pokazali visoke dosežke ali potenciale na intelektualnem, ustvarjalnem, specifično akademskem, vodstvenem ali umetniškem področju in ki poleg rednega šolskega programa potrebujejo posebej prilagojene programe in aktivnosti.

ODKRIVANJE NADARJENIH UČENCEV

Odkrivanje nadarjenih učencev je strokovno zahtevno opravilo. Poteka v treh stopnjah:

1. EVIDENTIRANJE UČENCEV

Prva stopnja je evidentiranje učencev, ki bi lahko bili nadarjeni. Ta poteka na osnovi različnih kriterijev brez testiranj ali uporabe posebnih ocenjevalnih pripomočkov:

  • učni uspeh: učenec dosledno izkazuje odličen uspeh,
  • dosežki: izjemni dosežki pri likovni, glasbeni, tehnični, športni vzgoji in drugih dejavnostih,
  • učiteljevo mnenje, ki si ga je o učencu oblikoval med vzgojno-izobraževalnim procesom,
  • tekmovanja: udeležba in dobri rezultati na regijskih in državnih tekmovanjih,
  • hobiji: trajnejše aktivnosti, za katere ima učenec močan interes in v katerih dosega nadpovprečne rezultate,
  • mnenje šolske svetovalne službe.

V skupino evidentiranih učencev so izbrani učenci, ki izpolnjujejo vsaj enega od navedenih kriterijev.

2. IDENTIFIKACIJA UČENCEV

Druga stopnja je identifikacija nadarjenih učencev, ki zajema poglobljeno in podrobnejšo obravnavo evidentiranih učencev in vključuje merila:

  • ocena učiteljev (ocenjevalne lestvice nadarjenosti),
  • test sposobnosti (Ravenove progresivne matrice),
  • test ustvarjalnosti (Torrancev test ustvarjalnosti).

Kot nadarjeni so identificirani tisti učenci, ki so vsaj na enem od kriterijev dosegli rezultat, ki sodi med 10 odstotkov najboljših.

3. SEZNANITEV IN MNENJE STARŠEV

Seznanitev in mnenje staršev je zadnja stopnja odkrivanja nadarjenih, ko svetovalna služba skupaj z razrednikom seznani starše, da je bil njihov otrok spoznan za nadarjenega in pridobi tudi njihovo mnenje o otroku. V vseh stopnjah pridobivamo pisno soglasje in mnenje. Postopek odkrivanja nadarjenih učencev ni enak v vseh treh obdobjih devetletne OŠ. V prvi triadi se izvedeta samo prva in tretja stopnja postopka. V drugi triadi (ali po potrebi v tretji) pa se izvede tudi druga stopnja postopka – identifikacija, ter se ponovno seznani starše in pridobi njihovo mnenje o otroku. Za učence, ki so bili zaradi različnih vzrokov pri postopku odkrivanja izpuščeni oziroma spregledani, se postopek izvede v celoti v drugi ali tretji triadi. Odkrite nadarjene učence se tekoče spremlja (procesna diagnostika).

4. DELO Z NADARJENIMI UČENCI

Za nadarjene učence se pripravi individualiziran program, pri načrtovanju le tega aktivno sodelujejo: učenec, svetovalna služba, razredni učiteljski zbor, starši in po potrebi zunanji sodelavci. V programu se opredelijo cilji ter oblike in metode dela z nadarjenim učencem.

Ob koncu šolskega leta se opravi analiza izvajanja programov, evalvacija uresničevanja koncepta ter dopolnjevanje in načrtovanje dopolnitve in sprememb programa.

V okviru programa za delo z nadarjenimi učenci svetovalna delavka šole usposablja učence za vodenje medvrstniške mediacije, ki jo starejši učenci izvajajo pri reševanju sporov med mlajšimi učenci. Že tretje leto vodi na šoli krožek razmišljanja, pri katerem se učenci učijo tehnike lateralnega razmišljanja po mislecu dr. Edwardu de Bonu.S pomočjo njegovih metod se učijo generirati ideje, kreativno razmišljati in uporabljati možgane na drugačen način, kot so se jih učili uporabljati do sedaj. Učijo se razmišljati bolj jasno, ustvarjalno, divergentno, fleksibilno in fluentno.